Scott Jurek med desetimi najboljsimi tekaci vseh casov

Uredništvo ameriške revije Runner's World se je v aprilski številki lotilo praktično nemogoče naloge: sestavili so lestvico najboljših tekačev vseh časov. Ne najboljših šprinterjev, najboljših srednjeprogašev ali morda najboljših ultramaratoncev. Ne, lestvico najboljših tekačev. Vseh časov. Da, tudi obeh spolov. Priznavajo, niso šteli svetovnih rekordov in medalj, zanašali so se zgolj na osebno presojo vsakega od članov uredništva, zamižali so celo pred govoricami, da si je morda kdo od njihovih favoritov kdaj pomagal s kakšnim prepovedanim poživilom. Ocenjevali so predvsem vpliv, ki so ga imeli posamezni vrhunski tekači na razvoj in priljubljenost tega športa.
Lestvica je lahko za marsikoga presenetljiva, morda celo sporna, vsakdo med nami se lahko domisli imena med tekaškimi legendami, ki bi si prav tako zaslužilo uvrstitve med nesmrtne. Kakorkoli, prvemu mestu   Emila Zatopeka je težko oporekati, precej bolj pa je morda presenetljiv preboj Scotta Jureka na osmo mesto – za seboj je pustil tekaške legende, kakršni so Abebe Bikila, Pavao Nurmi, Jesse Owens, Sebastian Coe, Carl Lewis, Yianis Kouros, Paula Radcliffe, Usain Bolt in tako dalje.

Jurek v Dolini smrti 'na ledu'

Argumentacija uredništva: Jurek je neuničljiv. In teče na rastlinski pogon!
Visoka uvrstitev je toliko bolj pomembna in vredna, ker je Jurek svoje velike tekaške podvige dosegal daleč od tribun, daleč od televizijskih kamer – pa tudi daleč od velikih sponzorjev. Spomnimo, sedemkrat je zmagal na slovitem ultramaratonu Western States, s katerega imamo tudi slovenski tekači odlično uvrstitev Davida Kadunca-Avija, dvakrat je zmagal na ultramaratonu Badwater, ki zaradi neznosne vročine velja za najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu, trikrat je slavil na legendarnem grškem Špartatlonu, kjer sta slovenske barve sijajno zastopala Dušan Mravlje  in Ruth Podgornik Reš. 
Da ne omenjamo Jurekovega tekanja po mehiških Bakrovih kanjonih z rojenimi za tek, indijanci plemena Tarahumara. Če Jurekovo tekmovalno kariero razumemo kot obdobje njegove tekaške in osebnostne rasti, potem vsekakor velja, da je prav med Tarahumarami v Bakrovih kanjonih prišel do svojega tekaškega 'razsvetljenja' - do spoznanja, da so ti indijanci odlični tekači preprosto zato, ker je tek sestavni del njihovega življenja in ker vse življenje tečejo tako, kot so tekli od trenutka, ko so se prvič samostojno postavili na svoje noge - igrivo, razposajeno, bosih nog in z nasmehom na obrazu.

Jurek v Bakrovih kanjonih z Arnulfom Qimarejem, najboljšim iz indijanskega ljudstva tekačev

In Jurekov osebni recept za dober tek (poleg odličnih veganskih, ki jih pripravlja v domači kuhinji): Teci, dokler ti ne zmanjka vseh moči.. Potem teci še malo. In nekoliko hitreje. Do konca.